Ključavnica za kolo pri nas ne zaleže

Stanujem v bloku v ljubljanski Šiški in na delo se ob lepem vremenu oba z možem voziva s kolesom, sicer pa greva na avtobus LPP. Vožnja s kolesom mi je ljubša, saj lahko do svoje službe uberem bližnjico in tako pridem tja hitreje kot z avtobusom.
V službi lahko kolo postavim v avlo, kjer je tudi receptor, tako da je to dejansko ves čas pod nadzorom in me ne skrbi, da bi mi ga kdo odpeljal – in ključavnica za kolo sploh ni potrebna. Nekoliko drugače pa je doma.

Z možem sva kolesa sprva puščala v pritličju, v bližini dvigala, kamor prideš zgolj skozi zaklenjena vrata (odpiranje s ključem ali domofonom) z ulice ali skozi garažo, ki je pod blokom. Kolesi je varovala ključavnica za kolo, ker je v prostoru nameščena tudi kamera za video domofon, pa ni bilo nikoli težav s tatvinami. Bile pa so težave z drugimi stanovalci – tem ni ustrezalo, da sta najini kolesi v skupnih prostorih in so vztrajali, da sta kolesi pri dvigalu napoti in kazita estetiko prostora. Tako sva kolesa umaknila v kletne prostore, kjer ima vsako stanovanje majhno klet. To je pomenilo nekaj več dela vsako jutro, saj je bilo treba kolesi spraviti ven, a nič zato – navadila sva se biti hitra, in da ne bi bilo zamud, je tudi ključavnica za kolo končala kar na polici. Nenazadnje so bila zaklenjena že vrata v klet.

Ko sva nekega jutra ugotovila, da so nama v klet vdrli in kolesa ukradli, sva bila seveda povsem iz sebe. Poklicala sva policijo, dala podatke o kolesih. In policisti so seveda vprašali, ali sta bili kolesi priklenjeni – seveda ne, bili sta zaklenjeni za vrati, ključavnica za kolo pa na polici, kjer so jo lahko jasno videli.

Upanja, da bi kolesi dobila nazaj, nimava veliko. Kupila sva novi, precej slabši in tako manj mikavni za tatove, med opremo vsakega pa spada tudi ključavnica za kolo.